Ali v življenjepis dodati fotografijo? Odgovor po državah

Številne predloge življenjepisov imajo v zgornjem kotu krog, ki čaka na obraz. Kandidat, ki predlogo izpolnjuje, ima navadno pri roki spodoben portret, saj ga že uporablja na LinkedInu, stran pa brez njega deluje nedokončano. Tako se, pogosto le nekaj minut pred oddajo prijave, pojavi vprašanje, ali naj ima življenjepis sploh fotografijo.

Nasveti na spletu tega ne razrešijo. En vodnik pravi, da fotografija pomaga, da življenjepis izstopa, naslednji, da ga pošlje v koš, seznami držav, v katerih je fotografija pričakovana, pa si nasprotujejo.

Odgovor je odvisen od tega, kje je delovno mesto. Za delo v Združenih državah, Kanadi, Združenem kraljestvu, na Irskem ali v Avstraliji fotografijo izpustite. Priložiti jo ni nezakonito. Ameriškim delodajalcem pa uradno svetujejo, naj fotografij ne zahtevajo, nekateri jih raje sploh ne bi prejeli, smernice v drugih štirih državah pa kažejo v isto smer. V Nemčiji, Avstriji in Švici je fotografija še vedno običajen del prijave, japonski uradni obrazec življenjepisa pa ima zanjo še vedno okence. V nadaljevanju je opisano, od kod ameriška navada, kaj poskusi kažejo o vplivu fotografije na kandidatove možnosti, kako programska oprema za zaposlovanje obravnava sliko in kaj smernice pravijo po posameznih državah.

Zakaj fotografija v življenjepisu skrbi ameriške delodajalce

Zvezni zakon fotografije v življenjepisu ne prepoveduje. Prepoveduje zaposlovanje na podlagi rase, barve kože, vere, spola, narodnega porekla, starosti ali invalidnosti, fotografija pa večino tega pokaže ali nakaže že na prvi pogled. Komisija za enake zaposlitvene možnosti (EEOC), ki skrbi za izvajanje zakona, posledico pojasni v svojih smernicah o zaposlovanju:

Besede so skrbno izbrane. Ista stran priznava, da zvezni zakoni in zakoni zveznih držav takšnih vprašanj „ne prepovedujejo jasno“, nato pa navede razlog, zakaj se jim izogniti: „lahko služijo kot dokaz delodajalčevega namena diskriminirati“. Zvezna država Washington je bolj neposredna. Njeno pravilo o vprašanjih pred zaposlitvijo kot nepošteno opredeli vsako zahtevo, „naj kandidat kadar koli pred zaposlitvijo predloži fotografijo, obvezno ali neobvezno“.

Vse to je namenjeno delodajalcem in gre za splošne informacije, ne pravni nasvet. Kandidat, ki priloži fotografijo, ne krši nobenega pravila. Fotografija preprosto postane delodajalčeva težava. Zavrnjeni kandidat bi lahko pozneje trdil, da je odločitev temeljila na tem, kar je pokazala slika, zvezni predpisi pa od delodajalcev zahtevajo, da dokumentacijo o zaposlovanju, vključno s prijavnimi obrazci, hranijo eno leto.

To pojasni, kako se odzivajo kadroviki. Insight Global, ameriška kadrovska agencija, to pove takole: „Vodja, ki zaposluje, se lahko odloči, da življenjepis s fotografijo prezre, namesto da bi tvegal pristransko odločitev.“ Avstralska pisarna kadrovske agencije Robert Half sliko odstrani sama. Po besedah enega od njenih pridruženih direktorjev „če se prijavite s sliko v življenjepisu, jo izbrišemo“, preden življenjepis pride do stranke. Univerzitetni karierni centri učijo enako navado. Center na MIT študentom sporoča, da „fotografije v ameriških življenjepisih na splošno niso zaželene“, center na Harvardu pa sliko uvršča na seznam stvari, ki jih je treba izpustiti.

Kako fotografija vpliva na povratne klice

Ali fotografija pomaga ali škodi, je v Ameriki težko preizkusiti, ker jo pošlje tako malo kandidatov, da bi se poskus izdal. Kot ugotavlja ekonomistka Doris Weichselbaumer, bi v Združenih državah ali Veliki Britaniji „prilaganje fotografij veljalo za nerodno“. Podatki zato prihajajo iz držav, v katerih je fotografija običajna. Metoda je vsakič enaka: raziskovalci delodajalcem pošljejo izmišljene prijave, ki se razlikujejo le po sliki, nato pa preštejejo vabila na razgovor.

V Izraelu je raziskava, objavljena leta 2015, v parih poslala 5.312 življenjepisov na 2.656 prostih delovnih mest. En življenjepis v vsakem paru ni imel slike, drugi pa je prikazoval privlačnega ali neopaznega moškega ali žensko. Privlačni moški so bili poklicani pogosteje kot moški brez slike in skoraj dvakrat pogosteje kot neopazni moški. Ženske niso pridobile ničesar. Po besedah avtorjev „imajo ženske brez slike bistveno višjo stopnjo povratnih klicev kot privlačne ali neopazne ženske“.

V Buenos Airesu, kjer je bilo prilaganje portreta običajno, so raziskovalci leta 2010 poslali 2.540 prijav z obrazi, ki so jih računalniško spremenili, da so bili videti bolj ali manj privlačni. Življenjepisi s privlačnim obrazom so dobili povratni klic v 10,3 % primerov, tisti z neprivlačnim obrazom v 7,6 %. Življenjepisi brez fotografije so dosegli 7,9 %. Podatki so stari 16 let, vzorec pa se ujema z izraelskim. Fotografija je pomagala le kandidatom, ki so veljali za lepe, v Izraelu pa le moškim med njimi.

Fotografija nosi tudi informacije, ki nimajo nobene zveze z videzom. V poskusu, ki ga je Weichselbaumer izvedla v Nemčiji in objavila leta 2016, je bilo poslanih 1.474 prijav za pisarniška delovna mesta pod tremi identitetami, vse s slikami iste ženske. Z nemškim imenom je pozitiven odgovor dobila od 18,8 % delodajalcev, s turškim imenom od 13,5 %. S turškim imenom in naglavno ruto na fotografiji je bil delež 4,2 %.

Življenjepis brez fotografije ni anonimen. Starejši ameriški poskus, objavljen kot delovni članek leta 2003, je pokazal, da so življenjepisi z imeni, ki zvenijo belsko, dobili za 50 % več povratnih klicev kot enaki življenjepisi z imeni, ki zvenijo afroameriško, slike pa ni bilo nobene. Nemški rezultat pokaže, kaj k temu doda slika. Turško ime je kandidatko stalo več kot četrtino pozitivnih odgovorov. Naglavna ruta na fotografiji jo je stala še več kot dve tretjini preostalih.

Kaj programska oprema za zaposlovanje naredi s sliko

Tretji ugovor je tehnične narave. Delodajalci, ki uporabljajo sistem za sledenje kandidatom (ATS), prepustijo programu, da prebere besedilo vsakega življenjepisa in ga prepiše v zapis o kandidatu. Fotografija ne vsebuje besedila, zato v najboljšem primeru ne naredi ničesar.

Najslabši primer opisuje dokumentacija enega od ponudnikov. Greenhouse, izdelovalec takšnih sistemov, med razlogi, zakaj razčlenjevanje življenjepisa morda ne uspe, navaja „življenjepise z grafikami, fotografijami ali okrasnim besedilom“, poleg življenjepisov, ki ime in kontaktne podatke hranijo v glavi, nogi ali polju z besedilom. Posledica je blažja, kot namigujejo opozorila na spletu. Življenjepis ostane pripet k zapisu o kandidatu, kadrovik pa mora podatke vnesti ročno. Nič v tem opisu ne pomeni samodejne zavrnitve, o kateri se navadno piše, ne da bi kdo navedel sistem, ki naj bi to počel. Še vedno pa je to nevšečnost, naložena prav osebi, ki ji kandidat najbolj želi ugajati, v zameno pa ne pridobi ničesar.

Kje je fotografija v življenjepisu še običajna

Zunaj angleško govorečih držav se navade razlikujejo, priljubljeni seznami pa niso zanesljivi: vodniki, ki se strinjajo o Ameriki, si nasprotujejo o Nemčiji in Španiji. Spodnja preglednica uporablja uradne vire, kjer obstajajo, predvsem EURES, portal zaposlitvenih služb Evropske unije, katerega strani o posameznih državah so bile posodobljene leta 2026. Kjer jih ni, uporablja kadrovike in raziskovalce, ki jih je mogoče poimensko navesti.

Dva vnosa kažeta, kako počasi se navade spreminjajo, tudi ko se spremenijo pravila okoli njih. Nemčija je leta 2006 sprejela General Act on Equal Treatment (splošni zakon o enakem obravnavanju), novembra 2010 pa je osem javnih in zasebnih organizacij začelo enoletni preizkus anonimnih prijav, takšnih, ki zamolčijo kandidatovo ime in sliko. Kljub temu na strani EURES za Nemčijo še vedno piše: „Kljub trenutnim težnjam po anonimnosti postopkov izbire ostaja prijazna fotografija z nevtralnim ozadjem del prijave za zaposlitev v Nemčiji.“ Nemška zvezna agencija za zaposlovanje mladim kandidatom zdaj sporoča, da fotografija ni več obvezna, in dodaja, da je v mnogih panogah še vedno običajna in da večina vodij, ki zaposlujejo, še vedno želi videti, kdo se prijavlja. Japonsko ministrstvo za delo je leta 2021 izdalo nov vzorčni življenjepis, iz katerega je odstranilo polji za zakonca in vzdrževane družinske člane, polje za spol pa naredilo neobvezno. Okence za fotografijo je ostalo, z navodili za primere, ko je fotografija potrebna.

Nasveti same Evropske unije vlečejo v obe smeri. Njeno orodje Europass CV uporabnikom svetuje, naj „dodajo svojo profesionalno fotografijo“, EURES pa o Italiji pravi, da „fotografije ni treba priložiti“, razen če jo zahtevajo. Kadar se preglednica in oglas za delovno mesto razlikujeta, odloča oglas. Delodajalec, ki fotografijo zahteva, naj jo dobi. V državi, v kateri fotografije niso običajne, delodajalec, ki o tem ne reče ničesar, fotografije ne želi.

Življenjepis čez mejo

Najpogosteje se zmotijo kandidati, ki se prijavljajo v tujino, v obe smeri. Američan, ki se prijavlja v Nemčiji, Avstriji ali Švici, vstopa na trg, kjer je fotografija še vedno pravilo, smernice o tem, kakšna naj bo, pa so natančne. EURES opisuje prijazno sliko na nevtralnem ozadju, „pritrjeno na naslovnico mape s prijavo ali v zgornji desni kot življenjepisa“. Kjer je fotografija potrebna, japonski vzorčni obrazec zahteva sliko samega kandidata, od prsi navzgor. Obrezana fotografija s počitnic ne ustreza nobenemu od teh opisov.

Pot v nasprotno smer zahteva več kot izbris ene slike. Nemške prijave vsebujejo tudi „osebne podatke (starost, zakonski stan)“, kot ugotavlja članek Weichselbaumerjeve, nasvet MIT za ameriške življenjepise pa je neposreden: „Ne navajajte osebnih podatkov o starosti, veri, zdravju ali zakonskem stanu.“ Nemška računovodkinja, ki se prijavlja v podjetje v Chicagu, bi vrh strani spremenila takole:

Edini dodatek je naslov profila na LinkedInu: tja zdaj sodi slika.

Kam namesto tega sodi fotografija

Vse to ne pomeni, da ameriški kadrovik nikoli ne vidi kandidatovega obraza. Obraz se je preselil. LinkedIn fotografijo spodbuja: podjetje trdi, da je pri profilu s sliko „14-krat bolj verjetno, da si ga bodo ogledali“, čeprav objava, ki navaja to številko, ne pojasni, kako je bila izmerjena. Robert Half, agencija, ki fotografije iz življenjepisov odstranjuje, pravi, da je profesionalni portret „primernejši za profil na LinkedInu kot za življenjepis“.

Razlika je v tem, kdo ima kaj. Življenjepis je dokument, ki ga delodajalec prejme, shrani in bo morda nekoč moral z njim zagovarjati odločitev. Profil je javna stran, ki jo kadrovik obišče ali pa ne, in ga nihče ni zahteval kot pogoj za prijavo. Življenjepis lahko nosi naslov profila v glavi, kar odločitev, ali ga pogledati, prepusti bralcu.

Selitev fotografije pa njenega učinka ne izklopi. V belgijskem poskusu, objavljenem leta 2015, so raziskovalci pare prijav poslali na 1.056 prostih delovnih mest. Kandidati so se razlikovali le v eni stvari, v profilu na Facebooku, ki se je pokazal, ko je delodajalec poiskal njihovo ime, in tisti z najugodnejšo profilno sliko so dobili približno 39 % več vabil na razgovor kot tisti z najmanj ugodno. Ameriška raziskava, objavljena leta 2020, je izmišljenim kandidatom ustvarila profile na družbenih omrežjih, se prijavila pri več kot 4.000 delodajalcih in našla dokaze, da so jih nekateri poiskali. Profilna slika si zato zasluži enako skrb, kot jo nemški kandidat nameni sliki v življenjepisu: naj bo novejša, na njej naj bo kandidat sam, ozadje pa enostavno.

Vrnimo se k predlogi in njenemu praznemu krogu. Za delo v Združenih državah, Kanadi, Veliki Britaniji, na Irskem ali v Avstraliji naj krog izgine, najpreprosteje pa je izbrati postavitev, ki ga nikoli ni imela. Poskusi ne dajejo razloga za obžalovanje. Fotografija je pomagala le kandidatom, ki so veljali za lepe, in še to ne vsem, ostale pa je izpostavila sodbam, ki niso imele nobene zveze z delom. Portret več koristi na LinkedInu, en klik stran od glave življenjepisa.

Za delo v Nemčiji, Avstriji ali Švici je krog navadno zapolnjen, s pravim portretom. V Nemčiji fotografija ni več obvezna, v vseh treh državah pa še vedno velja za običajen del prijave. Japonski uradni obrazec ji še vedno namenja prostor, kjer jo delodajalec želi. Povsod drugod, in kjer koli je kaj dvoma, odloča oglas za delovno mesto.

Kako pomaga UseResume

V praksi se vprašanje fotografije nanaša na to, katera različica življenjepisa gre h kateremu delodajalcu. UseResume je narejen za to eno nalogo, pisanje življenjepisov, medtem ko splošna orodja, kot sta ChatGPT ali Claude, življenjepis obravnavajo kot še en dokument. Uvozi lahko obstoječi življenjepis ali profil na LinkedInu in za vsako delovno mesto shrani ločeno različico, tako da se izvod, poslan v Chicago, in izvod, poslan v München, razlikujeta povsod, kjer se razlikujeta obe državi.

Vsaka različica je izdelana v predlogi, primerni za ATS, s standardnimi naslovi razdelkov in se prenese kot PDF. Profilno fotografijo lahko dodate ali izpustite, odvisno od države. Orodje za preverjanje življenjepisa nato rezultat oceni od 0 do 100 na podlagi 37 preverjanj in navede, kaj popraviti najprej.

Ustvarite račun in izdelajte različico, ki jo pričakuje vsak delodajalec.