Prostovoljno delo v življenjepisu (in ali pomaga)

Večina življenjepisov je zgrajena okoli dveh naslovov, enega za službe in enega za izobrazbo. V nobenem ni očitnega prostora za tri leta sobotnih dopoldnevov v banki hrane, za sezono, preživeto ob mladinski ekipi kot trener, ali za knjigovodstvo, ki ga je nekdo vodil za krajevno društvo. Delo je bilo resnično. Bilo pa je tudi neplačano, zato se tisti, ki piše življenjepis, sprašuje, ali šteje.

Dvom ima navadno tri dele: ali prostovoljno delo v življenjepisu sploh poveča možnost za razgovor, ali sodi poleg plačanih služb ali v lasten razdelek in ali bi ime cerkve, volilne kampanje ali neke zaveze lahko koga odvrnilo.

Raziskave dajo na vsako vprašanje uporaben odgovor. V poskusu, ki je prvo vprašanje preveril neposredno, so prijave s prostovoljnim delom dobile več odgovorov delodajalcev kot enake prijave brez njega. Dobile so tudi za tretjino več vabil na razgovor, čeprav je ta razlika statistično značilna le pri 10-odstotni ravni. Prostovoljno delo sodi v razdelek z delovnimi izkušnjami, kadar je podobno delovnemu mestu, za katero se kandidat prijavlja, ali kadar pojasni obdobje brez plačanega dela, sicer pa v kratek lasten razdelek. Na obeh mestih ga je treba opisati tako, kot se opiše služba. Ime organizacije pa si zasluži še en pogled, saj drugi poskusi kažejo, da lahko vrstica, ki razkrije vero ali politično pripadnost, stane povratne klice.

Kaj pravijo delodajalci in kaj kažejo podatki

Aprila 2016 je svetovalna družba Deloitte izvedla spletno anketo med 2.506 zaposlenimi v 13 ameriških velemestnih območjih, ki so vsi neposredno ali posredno lahko vplivali na zaposlovanje. Dvainosemdeset odstotkov jih je dejalo, da bi raje izbrali kandidata s prostovoljnimi izkušnjami, 85 % pa, da so pripravljeni spregledati druge pomanjkljivosti v življenjepisu, ki ga vsebuje. Povedali so tudi, da prostovoljno delo vidijo le v 30 % prejetih življenjepisov.

Te številke terjajo nekaj previdnosti. Deloittova lastna opomba pravi, da anketa „ni namenjena širokemu prikazu celotnih ZDA“. Beleži, kaj ljudje pravijo, da bi storili, odobravanje prostovoljcev pa anketiranca nič ne stane. Tudi 30 % je morda manjši primanjkljaj, kot se zdi. Urad za statistiko dela (Bureau of Labor Statistics) je nacionalno stopnjo prostovoljstva ocenil na 24,9 % za leto do septembra 2015, zato so številni življenjepisi brez prostovoljnega dela morda pripadali ljudem, ki ga skoraj niso imeli ali ga sploh niso imeli.

Druga vrsta podatkov pokaže, kaj se je ljudem zgodilo. Študija štirih raziskovalcev, od katerih so trije delali pri Corporation for National and Community Service (zvezni agenciji, ki se danes imenuje AmeriCorps), je zajela podatke ankete Current Population Survey o 70.535 brezposelnih med letoma 2002 in 2012. Tisti, ki so med brezposelnostjo prostovoljno delali, so imeli 27 % večjo verjetnost, da bodo leto pozneje zaposleni, kot tisti, ki niso. Povezava je bila najmočnejša pri ljudeh brez srednješolske diplome, 51 %, in pri prebivalcih podeželja, 55 %.

To je primerjava med dvema skupinama ljudi, ki ju v te skupine ni nihče razporedil. Brezposelni, ki prostovoljno delajo, se od drugih morda razlikujejo na načine, ki jih nobena anketa ne zabeleži, in s tem morda pridobijo stike in veščine prav toliko kot vrstico v življenjepisu. Ožje vprašanje, ali že sama vrstica spremeni odziv delodajalca, zahteva preizkus, v katerem je ta vrstica edina razlika.

Ena vrstica v življenjepisu na preizkusu

Ta preizkus sta izvedla ekonomista z belgijskih univerz Stijn Baert in Sunčica Vujić. Med decembrom 2014 in aprilom 2015 sta na 288 resničnih prostih delovnih mest v Flandriji pošiljala pare izmišljenih prijav. Kandidata v vsakem paru sta imela enako izobrazbo in enako, nekaj več kot dveletno obdobje dela v administraciji. Eden od njiju, izbran naključno, je v razdelku z naslovom „Druge dejavnosti“ navedel še prostovoljno delo. Eden od vnosov se je glasil:

Poverello je, kot pojasnjuje članek, velik ponudnik hrane v Belgiji. Kandidati s prostovoljnim delom so na 22,9 % prijav dobili kakšen pozitiven odgovor, drugi pa na 15,6 %, razlika pa je statistično značilna pri 1-odstotni ravni. Na razgovor so jih povabili v 11,1 % primerov, druge v 8,3 %, kar je tretjino več, vendar ta razlika temelji na 32 vabilih proti 24 in je značilna le pri 10-odstotni ravni. Avtorja pravita, da so prejšnje raziskave o tej temi temeljile na anketah, njuna pa je prva, ki je uporabila poskus. Študija je bila pozneje objavljena v reviji Journal of Population Economics, kjer povzetek začne z razliko v odgovorih.

Podrobnosti so enako uporabne kot glavni izsledek. Kandidati, ki so navedli tri prostovoljne dejavnosti, niso bili uspešnejši od tistih, ki so navedli eno. Raziskovalca nista našla znakov, da bi bila prednost večja pri javnih in nepridobitnih delodajalcih, čeprav sta preizkusila le 26 takih prostih mest. Skupni rezultat so poganjale kandidatke: ženske s prostovoljnim delom so dobile 62,5 % več vabil na razgovor, pri moških pa raziskovalca nista našla razlike. V spremljevalnem poskusu so nekateri kandidati dobili turška imena. Brez prostovoljnega dela so kandidati, predstavljeni kot rojeni Belgijci, dobili več kot dvakrat toliko vabil na razgovor kot tisti, predstavljeni kot priseljenci; ko so ga navedli oboji, pomembne razlike ni bilo.

Omejitve so jasne. Gre za en poskus v eni belgijski regiji, s kandidati v zgodnjih dvajsetih letih, ki so se prijavljali na administrativna in komercialna delovna mesta. Meril je prve odzive delodajalcev, ne ponudbe za zaposlitev, od obeh rezultatov pa je šibkejši tisti o vabilih na razgovor. Ne pove, kaj bi ista vrstica pomenila za 45-letnega inženirja v Ohiu. Pokaže pa, da so se delodajalci, ki so brali resnične prijave, odzvali na eno samo vrstico o prostovoljstvu, z nalogo in pogostostjo v oklepaju, in da dodatne vrstice niso prinesle nič več.

Kdaj vrstica stane razgovor

Ista metoda je bila uporabljena za vrstice, ki o kandidatu nekaj razkrijejo, in tam so rezultati obrnjeni.

Sociolog András Tilcsik je leta 2005 v šestih mesecih poslal pare življenjepisov na 1.769 oglasov za delovna mesta za začetnike v sedmih ameriških zveznih državah. Oba izmišljena kandidata sta bila blagajnika študentske skupine. Pri enem je šlo za organizacijo gejev in lezbijk. Pri drugem za majhno levičarsko skupino. Prvega so na razgovor povabili v 7,2 % primerov, drugega v 11,5 %. Razlika je bila zgoščena v Teksasu, Ohiu in na Floridi. V Kaliforniji, Nevadi, New Yorku in Pensilvaniji ni bila statistično značilna.

Študija iz leta 2014 je enako storila za vero: na prosta delovna mesta po ameriškem jugu je pošiljala življenjepise, naključno spremenjene tako, da so kazali na eno od sedmih verskih skupin ali na nobeno. Kandidati, ki so izrazili versko pripadnost, so imeli 26 % manjšo verjetnost, da dobijo odgovor. Najslabše so se odrezali muslimani, pogani in ateisti, evangeličanski kristjani so bili kaznovani malo, judovski kandidati pa sploh ne.

Pri politiki sta dva raziskovalca poslala 1.200 „politično zaznamovanih“ življenjepisov delodajalcem v dveh ameriških okrožjih, enem izrazito konservativnem in enem izrazito liberalnem. Kandidati, katerih stranka je bila lokalna manjšina, so redkeje dobili povratni klic kot kandidati brez stranke. Tisti, katerih stranka je bila lokalna večina, niso bili značilno uspešnejši. Po teh podatkih lahko strankarska vrstica stane razgovor, zanesti pa se nanjo, da ga prinese, ni mogoče.

Del tega ureja zakon. Zvezni zakon prepoveduje versko diskriminacijo pri zaposlovanju pri delodajalcih s 15 ali več zaposlenimi, osebne okoliščine, ki jih EEOC (zvezna komisija za enake možnosti pri zaposlovanju) navaja kot zaščitene, pa danes vključujejo spolno usmerjenost. Ta razlaga je nova. Ko je Tilcsik leta 2005 zbiral podatke, spolne usmerjenosti ni omenjal noben zvezni zakon, in šele leta 2020 je vrhovno sodišče v zadevi Bostock v. Clayton County odločilo, da jo zajema prepoved diskriminacije na podlagi spola iz VII. poglavja zakona Civil Rights Act. Politične pripadnosti na zveznem seznamu ni. Nekatere jurisdikcije jo dodajo: okrožje Columbia varuje „pripadnost politični stranki ali njeno podpiranje“. To so splošne informacije, ne pravni nasvet. Nič od tega kandidatu ne pove, zakaj določena prijava ni dobila odgovora, zato praktična odločitev še vedno ostane tistemu, ki piše življenjepis.

Poštene poti so tri. Prva je, da vrstica ostane takšna, kot je, kar je smiselno, kadar je vloga med najmočnejšimi stvarmi na strani, kadar delodajalec deli isto zavezo ali kadar kandidat raje ne bi delal za nikogar, ki ga to moti. Druga je, da se izpusti. Tretja je, da delo ostane, oznaka pa se omili. Na forumu Workplace Stack Exchange so prostovoljcu v kampanji političnega kandidata, ki je spraševal, kako vlogo navesti, svetovali, naj zapiše „Prostovoljec v kampanji Johna Doeja 2019“ in stranko izpusti.

Vsaj en univerzitetni karierni center priporoča nekaj podobnega. Tilcsik navaja nasvet kariernega centra Univerze v Pensilvaniji študentom, ki v življenjepis vključijo podatke, povezane z LGBT, naj „poudarijo dosežke, ki so pomembni za delodajalce“. Njegov poskus pokaže mejo tega nasveta. Vnos blagajnika je bil zapisan natanko tako, kot upravljanje financ skupine, pa je v treh zveznih državah kljub temu dobil manj povratnih klicev. Drugačna formulacija spremeni, kaj vrstica poudari. Organizacije ne skrije, preimenovanje organizacije pa bi bilo neresnična navedba v življenjepisu.

Kam v življenjepisu sodi prostovoljno delo

Na forumu Workplace Stack Exchange se je pojavilo vprašanje, ali neplačano delo sploh sme med delovne izkušnje. Zvezna vlada pri lastnem zaposlovanju pravi, da sme. Pravila o kvalifikacijah za zvezna delovna mesta urada Office of Personnel Management določajo: „Izkušnje, za katere je kandidat prejel malo plačila ali nič, se upoštevajo enako kot primerljive plačane izkušnje.“ Delo s krajšim delovnim časom se upošteva sorazmerno, tako da 20 ur na teden eno leto šteje kot šest mesecev. V Veliki Britaniji vladna služba National Careers Service kandidatom pravi, da mora delovna zgodovina v življenjepisu zajeti „vse delovne prakse, prostovoljstvo in plačane službe“.

Zasebnih delodajalcev ta pravila ne zavezujejo, načelo pa velja tudi zanje. Pomembno je, ali je bilo prostovoljstvo delo: jasno določena vloga, redne ure v obdobju več mesecev in naloge, podobne delovnemu mestu, za katero se kandidat prijavlja.

Kadar sodi med delovne izkušnje, vnos potrebuje dve stvari, ki ju plačana služba ne. Prva je beseda „prostovoljno“ v oklepaju za nazivom, kar so na istem forumu svetovali prostovoljcu s polnim delovnim časom, ki je zapolnjeval vrzel med službama. Razdelek z naslovom „Delovne izkušnje“ o plačilu ne trdi ničesar, „Zgodovina zaposlitev“ pa. Druga so ure. Deset ur na mesec in trideset ur na teden sta različni trditvi, zvezno pravilo pa pokaže, kako skrben bralec sešteva.

Kadar dobi lasten razdelek, je preprost naslov, kot je „Prostovoljno delo“, varna izbira, iz istega razloga, zaradi katerega so standardni naslovi varnejši tudi drugje v življenjepisu. Ena ali dve vrstici na vlogo zadostujeta.

Enako skrbnost zahtevajo datumi. Drugo vprašanje na istem forumu sprašuje, ali je en sam dan prostovoljstva mogoče navesti kot „nov. 2016“. Najbolje ocenjeni odgovor pravi, da bi bralec, ki bi izvedel resnico, sklepal, da ga je kandidat hotel zavesti. Več enodnevnih dogodkov si lahko deli vrstico z letnico in številom dogodkov. Enega samega je navadno bolje izpustiti.

Prostovoljno delo, opisano kot služba

Belgijska vrstica pokaže, kako malo bralec potrebuje: organizacijo, nalogo in pogostost. Močnejši vnos doda tisto, kar ima dober opis službe: vlogo, občutek za obseg in rezultat.

Nazivi povzročajo več težav kot alineje. Če je organizacija prostovoljcu dala naziv, je stvar rešena. Če ga ni, je „prostovoljec“, ki mu sledi funkcija, natančno in ne trdi ničesar več. Prostovoljec, ki je veliki nepridobitni organizaciji svetoval pri statistiki, je na forumu Workplace Stack Exchange vprašal, ali je „statistični svetovalec“ preveč imeniten naziv. Odgovor je bil, naj se o nazivu dogovori z organizacijo, saj jo bo morda nekoč prosil za referenco, do takrat pa naj zapiše „prostovoljec“ in opiše delo.

Številke, ki jih je vredno poiskati, so enake kot pri vsaki službi: število ljudi, ki jim je kdo pomagal, zbrani ali upravljani denar, usklajevani prostovoljci, ure na teden.

Študent, menjava poklica in vrzel

Za študenta z malo plačanega dela na področju je prostovoljna vloga lahko najpomembnejša stvar na strani. Če izkušnje razdeli v dve skupini, jo lahko postavi na prvo mesto.

V podobnem položaju je kdor menja poklic. V tem primeru vodja trgovine, ki se prijavlja na delo pri organizaciji dogodkov, že tri leta vodi dobrodelni tek. Obe vlogi trajata, zato je na prvem mestu tista, ki ustreza delovnemu mestu.

Pri nekom, ki se vrača po premoru od plačanega dela, sodi dolgotrajna prostovoljna vloga med delovne izkušnje po časovnem zaporedju, kjer pojasni zadevna leta.

Vrnimo se k trem letom sobotnih dopoldnevov v banki hrane. Sodijo v življenjepis. Če ima sprejemni pult kaj skupnega z delovnim mestom, za katero se kandidat prijavlja, ali če za ta leta ni plačane službe, sodi vloga med delovne izkušnje, s „prostovoljno“ za nazivom in urami poleg datumov. Če je šlo za stransko dejavnost ob stalni karieri, dobi dve vrstici v lastnem razdelku. Ena dobro opisana vloga zadostuje: belgijski delodajalci se na tri niso odzvali nič bolje.

Ime organizacije je zadnje, kar je treba preveriti. Banka hrane verjetno ne bo zmotila nobenega bralca. Verska skupnost ali volilna kampanja morda, odločitev, ali vrstico ohraniti, preoblikovati ali izpustiti, pa je kandidatova.

Kako pomaga UseResume

Splošni klepetalni robot, kot je ChatGPT ali Claude, bo vnos o prostovoljnem delu preoblikoval, če ga prosite. UseResume je narejen posebej za pisanje življenjepisov. Uvozi obstoječi življenjepis ali profil na LinkedInu, njegovo orodje za izdelavo življenjepisa z UI pa vsak vnos, plačan ali neplačan, preoblikuje v alineje, ki jih lahko urejate vrstico za vrstico. Vrstni red razdelkov je mogoče spreminjati, zato o tem, kje stoji prostovoljno delo, odločate vi.

Ali je prostovoljna vloga ustrezna, je odvisno od delovnega mesta. Prilepite oglas in UseResume mu prilagodi življenjepis ter pokaže, katere ključne besede iz oglasa so najdene in katere manjkajo. Za vsako prijavo lahko shranite ločeno različico, orodje za preverjanje življenjepisa pa rezultat oceni in navede, kaj popraviti najprej.

Ustvarite račun in preverite, kam sodi vaše prostovoljno delo.